…še kar hrepenijo. »Mmmmm, kako je bilo lepo, ko smo v tednu otroka lahko v šoli preživeli dan na čisto poseben način,« slišimo vzdihe otrok še po dveh tednih. Res smo se veliko pogovarjali, pripovedovali, igrali, tekali, smejali, imeli naravoslovni dan v Olimju, poslušali pravljico o juhi, ki jo iz buč lahko skuhajo samo prijateljice, ki se imajo iskreno rade in se spoštujejo. K nam je prišel na obisk mačkon iz knjižnice, ki je brez imena. Knjižničarka Monja je prosila, da pomagamo pri zbiranju imen njemu in njegovim prijateljem v knjižnici. Pri tem smo z veseljem sodelovali. Vsako jutro v tednu otroka pa se je začelo na poseben način. Dva jutra sta nas nagovorila dedka, ki sta pripovedovala o svojih spominih na šolo in otroštvo , ki sta bila ona šolarčka. Seveda se je cela družina potrudila in poslala posnetek, saj se v živo v teh časih ne moremo srečati. En posnetek smo si pogledali, drugega smo lahko poslušali. Oba pa sta pričarala poseben čas, ki je današnjemu človeku že skoraj povsem nepoznan.
V tem tednu tudi v OPB niso zaostajali v podobnih dejavnostih kot so se odvijale v dopoldanskem času in ob katerih so otroci neizmerno uživali. Fotografije nas prepričajo o tem.
