Skupaj z našimi učiteljicami, starši in starimi starši smo učenci in učenke Svetega Štefana, v ponedeljek, 13. junija 2022, odkorakali na pohod. Večgeneracijsko druženje je potekalo v znamenju gibanja in poslušanja legend, ki jih je zbral Daniel Artiček. Pot nas je najprej vodila po novi peš poti od šole proti jedru Svetega Štefana. Te peš poti smo zelo veseli, saj je varna in lepa. S to potjo smo dobili na Svetem Štefanu tudi prvo zebro, ki z barvitimi krogi na vsaki strani zebre, voznike opozarja na prehod za pešce. Na poti smo tudi preizkusili, kako se počiva na klopci, ki je namenjena utrujenim popotnikom. Pot nas je vodila navkreber med travniki in vinogradi, v ločniški gozd, do kraja, kjer je po legendi stal samostan. Vračali smo se po sončni strani Grobelc, od koder smo imeli čudovite poglede na Babno Goro. Prijetno utrujeni in polni lepih doživetij smo se vrnili do šolskih vratih.
Na poti žusemskih legend smo se najprej srečali z “Majorjem”, ki je na Dunajskem dvoru pestoval in potolažil malega cesariča na nam nenavaden način(tako da mu je “primazal eno na rit”). Naslednja legenda je pripovedovala o grofični Ani, ki sta jo ujela roparja in jo zavlekla v gozdove Ločneca. Od tam sta pobegnila s konjema, ki sta bila last žusemske gospoščine. Grofična Ana pa je s svojim nenavadnim klicanjem, priklicala Predelskega Tonča z vso njegovo posadko, da jo je pripeljal nazaj na Žusemski grad. Zadnja legenda se je dogajala na Menišah, kjer je stal samostan, v katerem je bil enden zadnjih menihov, menih Josip, ki je na poseben način, s koprivami, izganjal “hude duhove” iz ljudi, oziroma legenda pripoveduje, da je s koprivami iz navihane Nežke nagnal, kar ljudem ni bilo všeč. Otrokom bodo zavedno ostali v spominu majorjev klobuk, čeveljca grofične Ane in šop kopriv, s katerimi je menih Josip “našeškal” navihano Nežko. Z nekaj fotografijami smo dokumentirali naše dogodivščine in jih želimo podeliti tudi z vami. Če vas zanima, pa se sami sprehodite po tej poti ali pa v knjigi Legende Grofije Žusemske preberete še kakšno zanimivost iz časov, ko je bila Žusemska grofija “še živa”.
