KJER PRIPOVEDKA OŽIVI!
V soboto, 8. 10., smo se drugo- in tretješolci šmarske šole in podružnic odpravili proti Kekčevi deželi.
V čudovitem objemu gora je skrit kotiček, kjer živijo Kekec, teta Pehta, hudobni Bedanc, prijazna Mojca in prestrašeni Brincelj.
Že ob prihodu v Kranjsko Goro so nas objele gore in vršaci, ki so napovedovali, da bo to popoldne res nekaj posebnega!
Že čakanje Bedanc Busa je bilo malce naporno, a nam ga je skrajšala učiteljica Silvica z igrico Simon pravi in Kekčevo pesmijo … Ko smo zagledali nenavaden in precej glasen avtobus s še glasnejšim vodičem Francijem, smo vedeli, da se je naša pustolovščina začela.
Pot po ovinkasti in makadam cesti nas je pripeljala globoko v gozd, kjer nam je Franci razkril skrivnosti pasti za medvede, lisice in zajčke. Vprašal nas je tudi, zakaj mislimo, da je struga potoka suha … bili smo prepričani, da je kriva suša, a je Franci dejal, da ne smemo pozabiti, da smo na Gorenjskem, kjer je še vode škoda, je pa tudi res, da jo zapre Bedanec, da ga ne moti med spanjem. In glej ga zlomka! V grmu smo zagledali Bedančeve štrikane nogavice. Preverili smo, ali smrdijo, saj se Bedanec sploh ne umiva.
In pred nami se je odprla koča – Bedančeva koča – v kateri smo našli spečega Bedanca in zaprto Mojco. Najpogumnejši fant med nami je s ključem spretno rešil Mojco iz kletke in kljub temu, da je Bedanec smrčal na postelji zraven, smo Mojco rešili! Uf, kako napeto je bilo!
Čas je bil, da poiščemo še Kosobrinčevo hiško … a pot nam je presekal Bedanec, ki smo ga očitno prebudili. Da bi se mu priljubili, smo mu zastavili nekaj vprašanj, npr. Zakaj se ne umiva, ali mu noge zelo smrdijo, ali mu je všeč teta Pehta, koliko je star ter če je vegeterijanec. Na pogovor je bil še kar pripravljen, a ko smo mu odrekli pomoč pri lovu na Kosobrinčka in Kekca, se je zeloooo razjezil! Pričel nas je loviti! To smo se razbežali po gozdu! A smo mu vsi po sreči pobegnili, saj smo znali zelo glasno oponašati sovo.
Vodič Franci nam je od tu naprej obljubil varno pot do Kekčeve in Mojčine hiše, ki smo jo dosegli skozi tesen podzemni rov. In končno Kekec! Ugotovili smo, da je precej nagajiv! Da rad zbada Mojco in teto Pehto, ki smo jo srečali čisto na koncu! In po vsem razburjenju, pasteh in strahu nas je teta Pehta pomirila s čajem in pecivom. Pa še kozice so se nam pridružile, ko so ugotovile, da malicamo.
Učiteljice in učenci šmarske šole smo se odlično odrezali in tako se je vodič Franci odločil, da ne bo obdržal nobenega od nas, da bi Bedancu kuhal in mu grizel nohte.
Za še bolj živo predstavo naših doživetij si lahko ogledate kratek filmček.
