Kamišibaj (jap. kami: papir, šibaj: gledališče) je edinstvena oblika pripovedovanja zgodb ob slikah. Slike (ilustracije) so vložene v lesen oder, imenovan butaj. Pripovedovalec (kamišibajkar) ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi. Korenine kamišibaja segajo v budistične templje; tam so menihi s pomočjo slik seznanjali ljudi z vsebinami suter, svetih zgodb. V obliki, kot ga poznamo danes, se je pojavil okoli 1929 na Japonskem. V veliki svetovni gospodarski krizi je doživel svoj vrh do leta 1931, ko je bilo samo v Tokiu 20.000 kamišibajkarjev (30.000 jih je bilo vseh širom po svetu).
Dandanes, ko postajamo siti ekranov, digitalizacije, masovnih zabavnih prireditev in brezosebnih odnosov je kamišibaj dragulj, ki s svojo toplino in neposrednostjo na pristen način – kot nekoč – poveže ljudi ob pripovedovanju zgodb. Iz ulic se je preselil predvsem v razrede in igralnice, kjer ga uporabljajo pri pedagoškem in terapevtskem delu.
Tako smo tudi mi uporabili ta zanimiv način pripovedovanja zgodb, in sicer za spoznavanje pravljic Anje Štefan v okiru domačega branja, to pa smo povezali tudi s projektom Erasmus+.
Učenci so izbrali pravljico, jo prebrali, dodobra spoznali, narisali ilustracije, napisali obnovo ter se pripravili na pripovedovanje. Sprva je bilo prisotne nekaj treme, a je ob zavzetem spremljanju poslušalcev hitro izpuhtela. V razredu so svojo pravljico predstavili sošolcem in se izkazali za izvrstne kamišibajkarje. Še posebej pa moramo izpostaviti učenca Nejca Metličarja, ki se je nad projektom tako navdušil, da je kar sam iz lesa izdelal butaj, ki ga za pripovedovanje zdaj uporabljajo sošolci. Da pa boste lahko tudi drugi uživali v teh zgodbah, smo jih posneli, vi pa si jih le oglejte.
